Prefazione a
Il profumo delle memorie
di Giovanni (Ivan) Tavčar

la Scheda del libro

Denis Poniž

I mondi poetici

Le poesie di Giovanni (Ivan) Tavčar nascono in tre lingue, lo sloveno, l’italiano e il tedesco. Se lo sloveno è la sua lingua materna e l’italiano la lingua dell’ambiente sociale e culturale nel quale è nato e vive, il tedesco è un’eco e un completamento delle due precedenti.

La poesia usa la lingua in modo diverso da come la adoperiamo nella vita quotidiana, nell’ambiente sociale e lavorativo, in famiglia, tra conoscenti e amici. L’uso della lingua nella poesia è indirizzato alla ricerca e alla scoperta dei sublimati semantici e fonici; il linguaggio poetico si avventura verso territori ignoti, cerca di scoprire possibilità linguistiche sconosciute, dimenticate, ancora non usate.

La poesia viene modellata da mezzi linguistici che non vogliono esporre i valori comunicativi e pragmatici della lingua, ma le sue innovazioni estetiche, forse i suoi paradossi interni, che si espandono su orizzonti estesi che vanno dalla tradizione fino ai procedimenti linguistici più moderni e audaci.

Nel cuore della poesia troviamo sempre, sia pur abilmente celato o smorzato, il soggetto lirico. Tutto ciò che si raduna intorno a questo soggetto e che è il nucleo della sua intima “confessione”, si esprime in un linguaggio speciale e irripetibile, che ogni poeta scopre per sé, in una modalità che si distingue da tutte le altre modalità poetiche.

La confessione di ogni poeta è nello stesso tempo “universale” e “unica”. Ciò che confessa ogni poesia è destinato a tutti coloro che si sono appropriati del linguaggio nella quale è scritta, perciò si rivolge alla comunità linguistica, ma nello stesso tempo è indirizzata al “singolo”, all’”unico”, poiché i lettori si distinguono tra di loro in tanti modi, modi che stabiliscono il gradino e l’intensità della loro comprensione di una data poesia e di una data opera poetica.

La poesia si rivolge a tutti, tuttavia essa tocca ognuno dei lettori in modo personale e speciale e gli apre particolari visioni e anima precise e determinate situazioni del suo sentimento.

Quando il poeta adopera lingue diverse, com’è tipico per Giovanni (Ivan) Tavčar, crea una poetica unitaria e salda e con ciò riunisce i diversi modi che sono nascosti nelle lingue che adopera; il suo mondo è così più ricco e più complesso, ma nello stesso tempo conserva tutte le particolarità di ogni lingua che adopera e con ciò schiude diverse, più trasparenti confessioni, modellate sul reticolo della sua intima poeticità.

Tutto ciò viene in mente al conoscitore della poesia quando si confronta con le poesie di Tavčar, scritte in tre lingue. Devo aggiungere subito: conosco troppo poco la lingua italiana per poter modellare un dialogo con la sua poesia scritta in questa lingua; posso interpretare solo le poesie scritte in lingua slovena e tedesca, poichè la prima è anche la mia madrelingua, la seconda invece l’ho conquistata durante il periodo dei miei studi superiori e più tardi come docente di storia della drammaturgia europea (lascio da parte il mio rapporto “amatoriale” con la letteratura e la poesia tedesca, che non è comunque irrisorio per ciò che intendo scrivere sulla poesia tedesca dell’autore).

° ° °

In lingua tedesca

Wenn die slowenische und die italienische Sprache als Vokalsprachen benannt sind, vor allem wenn wir über Poesie sprechen, wo Wohlklang und Rhythmus der Vokale als Träger des Klangbildes, der Melodie und des Rhythmus (das gilt insbesondere für die italienische Sprache) in den Vordergrund kommen, ist deutsche Sprache die Sprache der Konsonanten.

Darum scheint, dass ihr Klang härter ist, dass die Betonung mehr auf dem Rhythmus als auf der Melodie liegt. Das gilt auch für die Poesie, vor allem, wenn die Gedichte in ständigen metrischen Formen geschrieben sind; der freie Vers in Dekadenz und Symbolismus hat aber diese Härte sehr erweicht.

Die deutsche Poesie scheint spekulativ zu sein, schrieb Emil Steiger, in ihr liegen oft die gedanklichen, psychischen Komponenten. Poetische Handbücher zitieren oft das Gedicht „Child Harold“ des deutschen romantischen Dichters Heinrich Heine, welches dem toten Dichter Lord Byron gewidmet ist, als Beispiel dieses harten Konsonanzklanges, dieser innerlichen Ordnung und Disziplin, welche den grösseren Teil deutscher Poesie färben und bezeichnen:

Eine starke, schwarze Barke
segelt trauervoll dahin.
Die vermummten und verstummten
Leichehüter sitzen drin.

Die semantischen Ausdehnungen deutscher und slowenischer Gedichten von Ivan (Giovanni) Tavčar sehen sich ähnlich. Dieselbe Natur deutscher Sprache bestimmt aber ihren härteren Klang. Wesentlich ist aber die Botschaft, die sie betonen. Das lyrische Subjekt ist wieder der Mittelpunkt der Aktion, ist dieser „spiritus movens“, welcher das persönliche Dichtersverhältnis mit der Welt bildet, wo mehrmals die Verwirrung und Unsicherheit herrschen (Ich muss, Ich bin satt, Weg von allen menschenschlingen), bezeichnet mit der Ungeduld des Herzens (Die strömende Welle), sowie die eigene Beziehung mit der Geschichte und mit der Position des Einzelnes darin (Du graurötliches Leben, Kein Traum wächst mehr).

Scheint, dass in diesen Gedichten die Dynamik eines positiven, befreienden, mit Energien gefühlten Flusses herrscht, das Bewusstsein der Lage in der Welt, die schon lange anerkennen musste, dass sie die Grundlage verloren hat und dem verzichteten Gegensatz anpassen muss, während der lyrische Subjekt seine Situation als Einsamkeit und Last erlebt (Plötzlich, Jetzt muss es aber Ruhe sein, Weit über mir, Allein).

Vielsagend sind die Verse, die diese Zweiheit bekennen, in dem Gedicht „Gekrümmt von leiden):

Gekrümmt
von Leiden und Trostlosigkeiten,
sind mir lieblose Worte
nur geblieben.

Die Welten und die Gefühle, die Ivan (Giovanni) Tavčar dichtet, sind in den slowenischen und in den deutschen Gedichten sehr ähnlich und wachsen aus gleichen gefühlvollen Wurzeln. In allen Fällen, als der Dichter zum sich selbst und zur Welt öffnet sich, findet er die Antwort in der Poesie, eigentlich in der Sprache, die ermöglicht diese Poesie, in den Worten, die werden Träger neuer Bedeutungen und Schöpfer einer Atmosphäre, in welcher jeder befindet sich plötzlich als stiller Gesprächspartner des  Dichters.

° ° °

In lingua slovena

Tavčarjevo slovensko poezijo spremljam že nekaj desetletij, o njej sem tudi nekajkrat pisal, a nikoli nisem imel priložnosti, da bi jo interpretiral v celoti in v njenem razvojnem loku.

Njegovo nemško poezijo poznam kratek čas. Zato bo vse, kar bo zapisano o nemški poeziji, za razliko od tistega, kar bom poskušal strniti v nekaj zaokroženih mislih ob slovenski poeziji, zgolj skica ali uvod v Tavčarjevo “nemško” poetiko. Vsekakor pa me bo zanimalo v prvi vrsti razmerje med izpovedno razsežnostjo obeh poetičnih korpusov, njuna stičišča, a tudi različnosti, ki izvirajo iz narave obeh jezikov in njune poetične, estetske razsežnosti.

Ko beremo njegove slovenske pesmi, kmalu ugotovimo, da so pesmi postavljene druga za drugo kot trdna in notranje povezana zgradba, ki izpoveduje natančno uravnotežena pesnikova čustva, spoznanja, poglede, želje, ob tem pa pesmi ustvarjajo tudi širšo atmosfero, v kateri se giblje lirski subjekt: od zanesenega pričakovanja (Na robu večera), do globine spoznanj o osebni zavesti o bivanju (Onkraj), preko dvoma in sočasne vere (Knjiga moje usode), resignacije (Stašen je dan, Z nekom), do vprašanja, kaj se skriva za besedo in kaj je tisto, česar beseda ne more izreči in tudi ne razkriti (Jaz ne vem).

Tem razsežnostim bivanja lirskega subjekta se pridružujejo tudi druge pomenske ravnine, recimo vprašanje o Erosu in Tanatosu kot temeljnima človeškima izhodiščema biti in niča (Začasna oblast), kozmološko iskanje praizvora pesmi, ljubezni in tišine (V sozvočju) ali vzneseno iskanje odogovora na vprašanje, kaj je življenje (Kako poželjivo).

Ivan Tavčar je v teh slovenskih pesmih pesnik, ki z neusmiljeno natančnostjo, z vztrajnim razkrivanjem videzov, ki so nas oslepili in ki nam jemljejo človeško trdnost, pripravljenost za dialog, željo po razkrivanju globin mikro- in makrokozmosa, postavlja vprašanja o človekovem bivanju, kakor ga lahko “vidi” le poezija. To bivanje je skriti predmet njegovih pesmi, predmet, ki ga določa in usmerja množica notranjih vzgibov (greh in odrešenje, ljubezen in odpoved ljubezni, stiska in obup na eni ter upanje in prometejska upornost na drugi strani), ki se nenehno soočajo z zunanjimi okoliščinami, ki ustvarjajo “zgodovino” kot prostor naše skupne realizacije, obenem pa tvorijo socialni in kulturni svet, katerega del je tudi Ivan Tavčar s svojo poezijo.

Te pesmi, s svojimi neposrednimi ali zakritimi vprašanji, ki jih lirski subjekt naslavlja tako sam nase kot tudi na tistega, ki bere njegove pesmi, tvorijo celoto, v kateri posamezna čustvena stanja ne zaznamujejo samo trenutnih pesnikovih razpoloženj, njegovega vsakokratnega “spopada” z jezikom, njegovega iskanja ustreznih izraznih sredstev, ampak predvsem neko globlje in širše razumevanje lastnega položaja in lastne usode.

Čeprav je “razočaran do smrti/in naveličan/vsega“ (Odločitev), še vedno neumorno, vztrajno, tako rekoč v svetem zanosu išče odgovore in skuša najti smisel našega bivanja, tistega bivanja, v katerem se srečujemo vsi ljudje, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Prav tako odpira vprašanje božanskega bistva človeka (Vrtnica večne pomladi). Kljub globoki razočaranosti, usodni resigniranosti, pa se po drugi strani vseeno odpira na mnoge načine dejavnemu življenju, “vabečemu življenju” (Kako poželjivo).

Zase in za slehernika, ki je zašel v labirint stisk (Brez človeka?) skuša najti odgovore, ki niso deklarativni in ceneni, ampak govorijo o pesnikovem naporu, da bi razumel paradokse življenja (In že nas več ni), njegovo zapleteno zgradbo, katere del je vsakdo od nas in ki jo skuša odgonetiti prav poezija, kot človekova elementarna dejavnost. In najobčutljivejša raziskava jezika (Knjiga moje usode) je “ključ”, ki odpira vrata v poetična prostranstva, v svet, ki je domač in neznan, ki vabi in hkrati zavrača pesnika-iskalca.

Pesnik ni pesnik zato, ker piše, ker je neponovljivi in izvirni uporabnik jezika, marveč zato, ker v tem jeziku odkriva možnosti za lastno bivanje, za preživetje, ker mu jezik odstira pogled v pokrajine, kjer se rojeva rojstvo samo, v besedah in v dejanjih, čisto in neponovljivo, pa vendar tudi zapisano molku.

Tu mi prihaja v zavest pesem iz zbirke Vrtoglavost duše (2012) naslovljena “Osvojitev molka”, z verzi:

Nova,
še ne odkrita pokrajina,
kjer se ogenj deli
v pramene
zvočnih iskanj,
kjer ni vidnega znamenja
vsakdanjih
trhlih prasketanj.

Tudi v teh slovenskih pesmih ves čas čutimo napetost, ki nastaja med besedami in molkom, med dvema poloma, ki določata pesnikovo razmerje do samega sebe in do sveta, do sedanjosti in njene zgodovine, do jezika in krščanske civilizacije kot okvira, v katerega so vpeti upanje, vera, ljubezen, dvom, iskanje, odpoved in odrešenje.