| |
Prefazione a
Il profumo delle memorie
di Giovanni
(Ivan) Tavčar
la
Scheda del
libro

Denis Poniž
I mondi poetici
Le poesie di Giovanni (Ivan) Tavčar nascono in tre lingue, lo sloveno,
l’italiano e il tedesco. Se lo sloveno è la sua lingua materna e l’italiano la
lingua dell’ambiente sociale e culturale nel quale è nato e vive, il tedesco è
un’eco e un completamento delle due precedenti.
La poesia usa la lingua in modo diverso da come la adoperiamo nella vita
quotidiana, nell’ambiente sociale e lavorativo, in famiglia, tra conoscenti e
amici. L’uso della lingua nella poesia è indirizzato alla ricerca e alla
scoperta dei sublimati semantici e fonici; il linguaggio poetico si avventura
verso territori ignoti, cerca di scoprire possibilità linguistiche sconosciute,
dimenticate, ancora non usate.
La poesia viene modellata da mezzi linguistici che non vogliono esporre i valori
comunicativi e pragmatici della lingua, ma le sue innovazioni estetiche, forse i
suoi paradossi interni, che si espandono su orizzonti estesi che vanno dalla
tradizione fino ai procedimenti linguistici più moderni e audaci.
Nel cuore della poesia troviamo sempre, sia pur abilmente celato o smorzato, il
soggetto lirico. Tutto ciò che si raduna intorno a questo soggetto e che è il
nucleo della sua intima “confessione”, si esprime in un linguaggio speciale e
irripetibile, che ogni poeta scopre per sé, in una modalità che si distingue da
tutte le altre modalità poetiche.
La confessione di ogni poeta è nello stesso tempo “universale” e “unica”. Ciò
che confessa ogni poesia è destinato a tutti coloro che si sono appropriati del
linguaggio nella quale è scritta, perciò si rivolge alla comunità linguistica,
ma nello stesso tempo è indirizzata al “singolo”, all’”unico”, poiché i lettori
si distinguono tra di loro in tanti modi, modi che stabiliscono il gradino e
l’intensità della loro comprensione di una data poesia e di una data opera
poetica.
La poesia si rivolge a tutti, tuttavia essa tocca ognuno dei lettori in modo
personale e speciale e gli apre particolari visioni e anima precise e
determinate situazioni del suo sentimento.
Quando il poeta adopera lingue diverse, com’è tipico per Giovanni (Ivan) Tavčar,
crea una poetica unitaria e salda e con ciò riunisce i diversi modi che sono
nascosti nelle lingue che adopera; il suo mondo è così più ricco e più
complesso, ma nello stesso tempo conserva tutte le particolarità di ogni lingua
che adopera e con ciò schiude diverse, più trasparenti confessioni, modellate
sul reticolo della sua intima poeticità.
Tutto ciò viene in mente al conoscitore della poesia quando si confronta con le
poesie di Tavčar, scritte in tre lingue. Devo aggiungere subito: conosco troppo
poco la lingua italiana per poter modellare un dialogo con la sua poesia scritta
in questa lingua; posso interpretare solo le poesie scritte in lingua slovena e
tedesca, poichè la prima è anche la mia madrelingua, la seconda invece l’ho
conquistata durante il periodo dei miei studi superiori e più tardi come docente
di storia della drammaturgia europea (lascio da parte il mio rapporto
“amatoriale” con la letteratura e la poesia tedesca, che non è comunque
irrisorio per ciò che intendo scrivere sulla poesia tedesca dell’autore).
° ° °
In lingua tedesca
Wenn die slowenische und die italienische Sprache als Vokalsprachen benannt
sind, vor allem wenn wir über Poesie sprechen, wo Wohlklang und Rhythmus der
Vokale als Träger des Klangbildes, der Melodie und des Rhythmus (das gilt
insbesondere für die italienische Sprache) in den Vordergrund kommen, ist
deutsche Sprache die Sprache der Konsonanten.
Darum scheint, dass ihr Klang härter ist, dass die Betonung mehr auf dem
Rhythmus als auf der Melodie liegt. Das gilt auch für die Poesie, vor allem,
wenn die Gedichte in ständigen metrischen Formen geschrieben sind; der freie
Vers in Dekadenz und Symbolismus hat aber diese Härte sehr erweicht.
Die deutsche Poesie scheint spekulativ zu sein, schrieb Emil Steiger, in ihr
liegen oft die gedanklichen, psychischen Komponenten.
Poetische Handbücher zitieren oft das Gedicht „Child Harold“ des deutschen
romantischen Dichters Heinrich Heine, welches dem toten Dichter Lord Byron
gewidmet ist, als Beispiel dieses harten Konsonanzklanges, dieser innerlichen
Ordnung und Disziplin, welche den grösseren Teil deutscher Poesie färben und
bezeichnen:
Eine starke, schwarze Barke
segelt trauervoll dahin.
Die vermummten und verstummten
Leichehüter sitzen drin.
Die semantischen Ausdehnungen deutscher und slowenischer Gedichten von Ivan
(Giovanni) Tavčar sehen sich ähnlich. Dieselbe Natur deutscher Sprache bestimmt
aber ihren härteren Klang. Wesentlich ist aber die Botschaft, die sie betonen.
Das lyrische Subjekt ist wieder der Mittelpunkt der Aktion, ist dieser „spiritus
movens“, welcher das persönliche Dichtersverhältnis mit der Welt bildet, wo
mehrmals die Verwirrung und Unsicherheit herrschen (Ich muss, Ich bin satt, Weg
von allen menschenschlingen), bezeichnet mit der Ungeduld des Herzens (Die
strömende Welle), sowie die eigene Beziehung mit der Geschichte und mit der
Position des Einzelnes darin (Du graurötliches Leben, Kein Traum wächst mehr).
Scheint, dass in diesen Gedichten die Dynamik eines positiven, befreienden, mit
Energien gefühlten Flusses herrscht, das Bewusstsein der Lage in der Welt, die
schon lange anerkennen musste, dass sie die Grundlage verloren hat und dem
verzichteten Gegensatz anpassen muss, während der lyrische Subjekt seine
Situation als Einsamkeit und Last erlebt (Plötzlich, Jetzt muss es aber Ruhe
sein, Weit über mir, Allein).
Vielsagend sind die Verse, die diese Zweiheit
bekennen, in dem Gedicht „Gekrümmt von leiden):
Gekrümmt
von Leiden und Trostlosigkeiten,
sind mir lieblose Worte
nur geblieben.
Die Welten und die Gefühle, die Ivan (Giovanni) Tavčar dichtet, sind in den
slowenischen und in den deutschen Gedichten sehr ähnlich und wachsen aus
gleichen gefühlvollen Wurzeln. In allen Fällen, als der Dichter zum sich selbst
und zur Welt öffnet sich, findet er die Antwort in der Poesie, eigentlich in der
Sprache, die ermöglicht diese Poesie, in den Worten, die werden Träger neuer
Bedeutungen und Schöpfer einer Atmosphäre, in welcher jeder befindet sich
plötzlich als stiller Gesprächspartner des Dichters.
° ° °
In lingua slovena
Tavčarjevo slovensko poezijo spremljam že nekaj desetletij, o njej sem tudi
nekajkrat pisal, a nikoli nisem imel priložnosti, da bi jo interpretiral v
celoti in v njenem razvojnem loku.
Njegovo nemško poezijo poznam kratek čas. Zato bo vse, kar bo zapisano o nemški
poeziji, za razliko od tistega, kar bom poskušal strniti v nekaj zaokroženih
mislih ob slovenski poeziji, zgolj skica ali uvod v Tavčarjevo “nemško” poetiko.
Vsekakor pa me bo zanimalo v prvi vrsti razmerje med izpovedno razsežnostjo obeh
poetičnih korpusov, njuna stičišča, a tudi različnosti, ki izvirajo iz narave
obeh jezikov in njune poetične, estetske razsežnosti.
Ko beremo njegove slovenske pesmi, kmalu ugotovimo, da so pesmi postavljene
druga za drugo kot trdna in notranje povezana zgradba, ki izpoveduje natančno
uravnotežena pesnikova čustva, spoznanja, poglede, želje, ob tem pa pesmi
ustvarjajo tudi širšo atmosfero, v kateri se giblje lirski subjekt: od
zanesenega pričakovanja (Na robu večera), do globine spoznanj o osebni zavesti o
bivanju (Onkraj), preko dvoma in sočasne vere (Knjiga moje usode), resignacije (Stašen
je dan, Z nekom), do vprašanja, kaj se skriva za besedo in kaj je tisto, česar
beseda ne more izreči in tudi ne razkriti (Jaz ne vem).
Tem razsežnostim bivanja lirskega subjekta se pridružujejo tudi druge pomenske
ravnine, recimo vprašanje o Erosu in Tanatosu kot temeljnima človeškima
izhodiščema biti in niča (Začasna oblast), kozmološko iskanje praizvora pesmi,
ljubezni in tišine (V sozvočju) ali vzneseno iskanje odogovora na vprašanje, kaj
je življenje (Kako poželjivo).
Ivan Tavčar je v teh slovenskih pesmih pesnik, ki z neusmiljeno natančnostjo, z
vztrajnim razkrivanjem videzov, ki so nas oslepili in ki nam jemljejo človeško
trdnost, pripravljenost za dialog, željo po razkrivanju globin mikro- in
makrokozmosa, postavlja vprašanja o človekovem bivanju, kakor ga lahko “vidi” le
poezija. To bivanje je skriti predmet njegovih pesmi, predmet, ki ga določa in
usmerja množica notranjih vzgibov (greh in odrešenje, ljubezen in odpoved
ljubezni, stiska in obup na eni ter upanje in prometejska upornost na drugi
strani), ki se nenehno soočajo z zunanjimi okoliščinami, ki ustvarjajo
“zgodovino” kot prostor naše skupne realizacije, obenem pa tvorijo socialni in
kulturni svet, katerega del je tudi Ivan Tavčar s svojo poezijo.
Te pesmi, s svojimi neposrednimi ali zakritimi vprašanji, ki jih lirski subjekt
naslavlja tako sam nase kot tudi na tistega, ki bere njegove pesmi, tvorijo
celoto, v kateri posamezna čustvena stanja ne zaznamujejo samo trenutnih
pesnikovih razpoloženj, njegovega vsakokratnega “spopada” z jezikom, njegovega
iskanja ustreznih izraznih sredstev, ampak predvsem neko globlje in širše
razumevanje lastnega položaja in lastne usode.
Čeprav je “razočaran do smrti/in naveličan/vsega“ (Odločitev), še vedno neumorno,
vztrajno, tako rekoč v svetem zanosu išče odgovore in skuša najti smisel našega
bivanja, tistega bivanja, v katerem se srečujemo vsi ljudje, ne glede na to, ali
se tega zavedamo ali ne. Prav tako odpira vprašanje božanskega bistva človeka (Vrtnica
večne pomladi). Kljub globoki razočaranosti, usodni resigniranosti, pa se po
drugi strani vseeno odpira na mnoge načine dejavnemu življenju, “vabečemu
življenju” (Kako poželjivo).
Zase in za slehernika, ki je zašel v labirint stisk (Brez človeka?) skuša najti
odgovore, ki niso deklarativni in ceneni, ampak govorijo o pesnikovem naporu, da
bi razumel paradokse življenja (In že nas več ni), njegovo zapleteno zgradbo,
katere del je vsakdo od nas in ki jo skuša odgonetiti prav poezija, kot
človekova elementarna dejavnost. In najobčutljivejša raziskava jezika (Knjiga
moje usode) je “ključ”, ki odpira vrata v poetična prostranstva, v svet, ki je
domač in neznan, ki vabi in hkrati zavrača pesnika-iskalca.
Pesnik ni pesnik zato, ker piše, ker je neponovljivi in izvirni uporabnik jezika,
marveč zato, ker v tem jeziku odkriva možnosti za lastno bivanje, za preživetje,
ker mu jezik odstira pogled v pokrajine, kjer se rojeva rojstvo samo, v besedah
in v dejanjih, čisto in neponovljivo, pa vendar tudi zapisano molku.
Tu mi prihaja v zavest pesem iz zbirke Vrtoglavost duše (2012) naslovljena
“Osvojitev molka”, z verzi:
Nova,
še ne odkrita pokrajina,
kjer se ogenj deli
v pramene
zvočnih iskanj,
kjer ni vidnega znamenja
vsakdanjih
trhlih prasketanj.
Tudi v teh slovenskih pesmih ves čas čutimo napetost, ki nastaja med besedami in
molkom, med dvema poloma, ki določata pesnikovo razmerje do samega sebe in do
sveta, do sedanjosti in njene zgodovine, do jezika in krščanske civilizacije kot
okvira, v katerega so vpeti upanje, vera, ljubezen, dvom, iskanje, odpoved in
odrešenje.
| |
 |
Materiale |
|